Mali sivi muc; Oliverjeva pomoč

oli-pomocPogosto opazujem svojo deklico pri raznih gospodinjskih opravilih. Čeprav jih ne počne ravno s takšno vnemo, kot gre recimo v pasjo šolo, na sprehod ali na kavo s kakšno svojo prijateljico, jih vseeno počne. Posoda se namreč ne more zložiti v pomivalni stroj sama, oblačila se za enkrat tudi še ne znajo oprati sama, pasje in mačje dlake po tleh pa je prav gotovo potrebno zelo pogosto sesati. Čeprav moja deklica pravi, da si oblačil, kavča in stanovanja ne predstavlja več brez naših dlak (to sem razumel kot nekakšno super pohvalo, kako zelo rada nas ima), sem tudi jaz čisto realen, če povem, da je naše stanovanje res potrebno redno sesati. In tako sem kot do sedaj že mnogo krat, ponovno opazoval svojo deklico. Ko sem bil mlajši, sem ji pri hišnih opravilih pomagal, sedaj, pa je moja naloga čisto drugačna – ležim, nagajam in jem ter pri vsemu temu izgledam čudovito (priznam, da mi moj del hišnih opravil čudovito uspeva). Pa si vseeno nisem mogel pomagati, da  ne bi svoji deklici vsaj malo pomagal še tokrat.

Ko je namreč pospravila celo naše stanovanje, ko je pomila, pospravila ter zložila vso posodo, posesala, pobrisala prah in naše dlake, očistila okna, na katerih so kraljevale umetnine naših mehkih šapic in slina naše  največje pasje članice družine, ter oprala in posušila vso perilo, je bil čas, da pred likanjem le-tega, nastopim počasi, čisto počasi, tudi jaz. Medtem, ko sta se deklica in njen fant odpeljala nekaj ulic stran (menda sta šla na kosilo k neki gospe in gospodu, ki sta poročena, pa se kljub temu pišeta različno – »Taščica« in »Tast« ali nekaj takšnega), sem namreč zagledal še velik kup perila, ki je čakal, da ga nekdo zlika, zraven naše velike likalne mize. Ker sem bil še malo utrujen od dopoldanskega dremeža, sem tako najprej malo zadremal na likalni mizi. Nato sem se (moja deklica pravi, da je to »več kot očitno«), še malo prav za nalašč povaljal po celi površini le-te. Menda imajo ljudje nekakšno čudno logiko, ki jim pravi, da mačja dlaka nikakor ne more biti po celi površini likalne mize, če sem ležal samo na enem koncu. No prav, očitno ji je logika (kdo je to in kaj dela v našem stanovanju?) prišepnila resnico. Ko sem namreč nehal dremati, sem se malo »muckal« po likalni mizi. Je iz nekakšnega zelo prijetnega materiala, zato sem se pač še malo kotalil in valjal sem ter tja. Nato sem iz likalne mize skočil na velik kup perila in se valjal še po njemu. Bele, črne ter pisane dekličine majice (kdaj obleče vse te stvari? Mogoče pa so to službena oblačila, kajti doma jo po na vadi vidim samo v trenirkah, na katerih je toliko mojih dlak, da se mi sploh več ne ljubi puščati novih) sem razmetaval sem ter tja in se povaljal se mi zdi, da čisto po vsaki. Joooj kako bo morala moja deklica biti vesela, ko bo v službi ves čas gledala moje dlake in se tako še bolj skoncentrirala na … pač službene zadeve, karkoli že to je. Ker je bilo to delo zelo, zelo naporno, sem se odločil, da bom še malo zadremal na likalni mizi. Moram reči, da je moja deklica očitno zelo pridna, da postori toliko hišnih opravil – zame je namreč že ta pomoč bila tako zelo naporna. Pa sem bil vseeno prav utrujeno zadovoljen sam s seboj, kajti zelo sem ponosen in srečen, kadar lahko tudi sam pomagam svoji deklici. Naj tudi ona dobi od mene nekaj v zameno, ker tako lepo skrbi zame.

Ko sta deklica in njen fant prišla domov, sem deklico že pri vhodnih vratih slišal reči »Samo še perilo zlikam, pa sem zaključila za danes«. Delal sem se, da spim in s priprtimi očmi čakal reakcijo svoje deklice. Prišla je do mene, odprla usta in si jih pokrila z roko. Za hip se mi je zazdelo, da v njenih temnih očeh vidim gromozansko presenečenje in ves ponosen sem se pretegnil (v smislu: »Ni zakaj moja deklica, vem, da sem preprosto čudovit, vendar ne delajva panike zaradi tega, tudi jaz lahko namreč kdaj pa kdaj kaj postorim zate, zahvališ pa se mi brez težav lahko z okusno večerjo).  Brez besed se je obrnila, poiskala povodce, s katerimi pelje moji pasji sostanovalki na sprehod in se skupaj z njima odpravila ven iz stanovanja.

Moja deklica zelo veliko sprehaja teli dve pasji tečki. Pravi, da je to obveznost vsakega skrbnika psa, ter da se tudi sama počuti srečno, ko vidi srečni pasji sprehajalki. Pa vendar jo včasih kdo ali kaj tako razjezi, da ponovno vzame povodca in se s pasjima tečkama spet odpravi ven, na dolg sprehod  – menda jo to pomiri, kadar se počuti živčno. Zaradi katerega vzroka je šla tokrat na sprehod, lahko pravzaprav ugibate kar sami (Lahko pa vam prišepnem, da je prav gotovo bila zelo srečna, da je imela ta dan čas za še en zelo dolg sprehod, domov pa je prišla nasmejana (dokler ni ponovno zagledala razmetanih in dlakastih majic in se spomnila, kako zelo sem se moral žrtvovati, da je ona lahko še malo uživala v tem sončnem dnevu) in zelo hvaležna, ker sem ji prihranil čas za sprehajanje pasjih tečk.)